top of page

ŠRI LANKA 2017 - prvi, drugi in tretji dan!

  • Writer: Katja Kejžar
    Katja Kejžar
  • Sep 17, 2017
  • 7 min read

Prvi dan – pristanek na letališču in Negombo


Letalo je z rahlo zamudo ob šesti uri zjutraj pristalo na glavnem letališču v Colombu. In ker je letališče, ki se sicer imenuje po glavnem mestu Colombo, bližje mestu Negombo, smo se odločile, da prvi dan in prvo noč preživimo prav tam.

Naš šofer nas je pričakoval ter nas takoj, ko smo mu sporočile, da smo na izhodu letališča pobral z avtom ter nas odpeljal do nastanitve v čudoviti hišici s še bolj čudovitim vrtom v Negombu. Tam smo, sicer za doplačilo, ker naj bi se vselile šele ob dvanajstih, že ob sedmih zjutraj po napornem potovanju (dan in pol) odložile naše nahrbtnike ter si privoščile nekaj urni počitek. Da se nismo sekirale, ker zapravljamo čas s spanje, je poskrbel dež. Negombo se namreč v septembru nahaja v dokaj deževnem obdobju.

Dan smo tako zares začele šele okrog dvanajstih. Po navodilih našega gostitelja smo se po ulicah Negomba odpravile proti zelo znani ribji tržnici. Medtem smo srečale ljudi, ki so nas prepričevali, naj se odločimo za njihovo tuk-tuk vožnjo, vendar nihče ni bil pretirano vsiljiv. Na ribji tržnici smo videle, kako domačini prodajajo ribe in le to primerjale z evropskimi standardi. Prišle smo do spoznanja, da nihče od nas ne bi kupil rib pri njih pod takšnimi pogoji, kot jih ponujajo. Nobene higiene, vonj po ribah pa se širi že na daleč.

Med ogledom in čudenjem je do nas pristopil možakar, ki nam je prostovoljno ponudil, da nam predstavi svoj posel sušenja rib, ki jih precej drago prodaja v Evropo, na koncu pa je za to uslugo želel še denar, in sicer 2000 šrilanških rup, kar v evrih znaša približno 11,5. Seveda se nismo strinjale za tolikšno plačilo denarja za petnajstminutno delo, ki nam ga je konec koncev ponudil sam. Zato smo mu plačale minimalen znesek.

Odpravile smo se naprej skozi pisane stojnice raznorazne zelenjave, domačih banan, ananasov, lubenic in drugih dobrot. Presenečena sem bila, da nam pravzaprav nihče ni ničesar vsiljeval. Nato smo počasi, po srečanju z mnogimi psi, prišle do prve plaže na Šri Lanki.

Čudovita plaža, čeprav ne prav čedna, nad katero so se sklanjale visoke palme. In že smo si privoščile prvo pivo, njihovo tradicionalno, Lion Beer. Takoj smo vedele, da bo to pivo, ki nas bo spremljalo v prihodnjih dneh. In ker smo pričakovale, da bodo cene piva na Šri Lanki precej nižje kot v Sloveniji, pa se naša pričakovanja niso uresničila. Pivo v Negombu je stalo kar 420 rup, to je približno 2,40 evra. Vendar je treba poudariti, da je vsebina piva 0,625 l, torej je pivo večje, kot pri nas. In ko smo mi srkale slastno pivo, pa so se nad morjem pričeli nabirati oblaki.

In kmalu je bila tu nevihta. Seveda je to pomenilo, da moramo nekaj časa vedriti v baru, zato smo si privoščile še eno pivo. In potem se je vreme nekoliko izboljšalo, zato smo stekle do glavne ceste, kjer smo po manj kot minuti že prejele ponudbo tuk tukovca, ki nas je zapeljal do naše nastanitve. Tam smo se pripravile na naslednji dan, ko nas je čakalo potovanje do znamenite Sigiriye.


2. dan – pot do Sigiriye


Ja, tako je. Skoraj en dan smo porabile, da smo pripotovale iz Negomba do Sigiriye. Naš super gostitelj v Negombu nam je zjutraj pripravil zajtrk, nato pa smo naložili nahrbtnike v njegov avto, s katerim nas je nato odpeljal do avtobusne postaje v Negombu. Tam smo se usedle na avtobus, ki nas je najprej zapeljal do Kurunegale. Vožnja do tja je trajala približno dve uri in pol, je pa poskrbela za dozo adrenalina. Že prva vožnja v Negombu nam je dala vedeti, da pravila v prometu za njih ne obstajajo. In ko smo se peljale na daljšo razdaljo, pa smo doživele še mnogo več. Prehitevanje, medtem ko se nasproti pelje ogromen kamion, hupanje in izsiljevanje. Naj še kdo reče, da je promet na Šri Lanki počasen. Ni počasen, je pa definitivno nevaren.

Vendar se takšne vožnje kaj kmalu navadiš. Po naporni vožnji v avtobusu, ki sicer ni bil pretirano poln, je pa bila glasba na njemu precej nadležna, smo prispele v Kurunegalo. Tam smo nato morale prestopiti na avtobus za Dambullo. In izkušnja s postaje nam bo definitivno ostala v spominu. Vsak nas je vabil na svoj avtobus in ko smo mu rekle, da iščemo avtobus za Dambullo, pa nam je rekel: »Ja, kar vstopite, jaz peljem v Dambullo.« Nekdo pa nam je malo prej povedal številko avtobusa, na katerega moramo iti, zato smo se odločile, da zaupamo njemu. Na poti do tja sem se kar naenkrat znašla pred avtobusom, ki je močno hupal ter me podil stran, z druge strani pa je v istem trenutku prišel drug avtobus in s širokim nahrbtnikom sem se komaj izmaknila iz objema obeh. Upala sem, da uspe tudi Ireni in Hani. In jima je. Nekako se na Šri Lanki vedno vse izide. Hvala Bogu. Dobile smo naš avtobus do Dambulle in takrat nas je čakala še približno dvo urna vožnja. Spet avtobus, ki je bil precej okrašen z rožami, popolnoma v stilu Budistov. Prispele smo v Dambullo in že smo stale na ulici ter iskale povezavo do Sigiriye. In takrat je do nas pristopil najbolj prijazen tuk-tukovec do takrat ter nam ponudil prevoz do naše nastanitve za borih pet evrov. Vmes nas je odložil še v herbalnem vrtu, kjer, mimogrede, ni vstopnine, si pa ogledaš zelišča in začimbe, ki jih večina od nas redno uporablja, poleg tega pa smo med vodenjem dobile tudi okusen zeliščni čaj z okusom vanilije. KONČNO malo čaja!

Po ogledu je sledila še masaža, za katero ni bilo potrebno plačati določenega zneska, dal si, kar si sam hotel. Masaža pa odlična, od glave do pet! Poleg tega nas je presenetil še slovenski letak, na katerem je bilo razloženo vse potrebno. Baje, da je precej slovenskih turistov, pa se jim splača. Ustavile smo se še v trgovini, kjer smo nekaj denarja zapravile za nakup krem in začimb za domov. Naš šofer, izjemno prijazen, nas je nato zapeljal v našo nastanitev. To je bila čudovita hiška na drevesu, v objemu palm in drugih dreves, po katerih so skakale opice, plezali kuščarji in se podile miši. Že isti dan smo si privoščile tudi ribjo masažo, ki je bila popolnoma brezplačna. Odpravile smo se do reke, kjer smo noge namočile v vodo ter uživale, medtem ko so male ribice žgečkale naše podplate. Z lastno večerjo iz trgovine smo si na terasi naše hišice privoščile še večerjo, ter se zgodaj odpravile spat, saj nas je naslednji dan čakal izlet do vrha Sigiriye ter safari, kjer smo se na blizu srečale s približno 130-timi sloni.


3. dan – Sigiriya Rock in Safari


Ob pol sedmih zjutraj nas je prebudila budilka in zbudile smo se v lep, sončen dan. Dvajset minut časa za pripravo, nato pa nas je naš gostitelj iz hišk na drevesu zapeljal do izhodiščne točke za vzpon na Levjo skalo. Pet do sedmih zjutraj blagajna za nakup vstopnic, ki stanejo približno 25 €, še ni bila odprta, vrsta pred blagajno pa že dolga. Ker smo pred odhodom slišale in prebrale priporočila, da je Levjo skalo treba obiskati zgodaj, smo se tudi mi tja odpravile zgodaj. In očitno še kar nekaj drugih ljudi.

Po nakup vstopnice smo odšle. Prišle smo do vznožja »gore«, kjer se je začel vzpon. Vzpon po stopnicah. Stopnica za stopnico, vmes med potjo smo se ustavile ob freskah, nato smo prišle do »Mirror wall«, zidu, kamor so ljudje že med 3. in 13. stoletjem pisali na zid. Najprej so zid z mešanico iz beljaka, limete in medu premazali, nato pa so vpisovali svoje misli. Ko se je vse skupaj posušilo, je stena dajala občutek ogledala. Prevodi teh misli so nato na voljo v muzeju pri blagajni, kjer se plača vstopnino. Po še nekaj stopnicah smo nato prišle do glavnega vhoda do območja, kjer je živel kralj Kassapa, vhod do območja palače pa naj bi takrat varoval lev. Zato tudi danes lahko vidimo dve levji šapi, ki »stražita« vhod na vrh levje skale.

Povzpele smo se še po zadnjih stopnicah ter prispele na območje, kjer se je v daljni zgodovini odvijalo kraljevo življenje. Po starodavni legendi naj bi Kassapa ubil svojega očeta, kralja Dhatusena, zato, da bi prevzel krono. To mu je seveda uspelo in takrat se je preselil iz Anuradhapure v Sigiriyo, kjer je postavil kraljestvo na in pod levjim kamnom. Danes se tja dnevno odpravljajo turisti z vseh koncev sveta.

Po ogledu levje skale ter muzeja smo poklicale našega gostitelja, ki nas je s svojim tuk tukom ponovno prišel iskat tja, kjer nas je spustil.

Med čakanjem smo srečale Slovenca in po nekaj dneh na Šri Lanki ugotovile, da ni le ogromno turistov ampak tudi ogromno slovenskih turistov. Po povratku v našo hišico nas je pričakal odličen zajtrk.



Po zajtrku smo si privoščile nekaj počitka in sprostitve, ponovno smo namočile noge v reko, kjer so nas razvajale male ribice.

In že kmalu je bila ura ena, ko je po nas prišel šofer z džipom. Plačale smo mu pet tisoč Šri Lanških rup, torej približno 28 evrov. Sledila je adrenalinska vožnja, kot po navadi, kmalu pa smo prispeli na vhod v nacionalni park. Tam nam je šofer priskrbel vstopnice, ki so bile vključene v ceno, nato pa se je začela vožnja po makadamski cesti skozi džunglo. Na poti smo najprej videle pava v divjini, ki se je ponosno bohotil v gozdu. Nato smo nadaljevali vožnjo ter prispeli do osjega gnezda, ki je viselo na drevesu. To osje gnezdo ni bilo takšno, kot ga poznamo mi. Bilo je ogromno in ose v njem – enkrat večje kot ose pri nas. Sedaj vem, zakaj vsa ta opozorila o nevarnosti os na Šri Lanki.

Po približno desetih minutah in ogromno slikah, ki smo jih posnele, smo prispele do ogromne pokrajine, v daljavi smo že lahko opazile jezero. In kmalu smo jih zagledale. Veličastna bitja v svojem naravnem okolju, v divjini. Končno! Izpustile smo ogled Pinawalle, kjer so sloni ujeti v verigah, turisti pa ponosno pozirajo z njimi, saj ne predstavljajo nevarnosti. Nam ni bilo do tega, zato smo se odločile za safari, kjer so sloni na prostosti.

A kljub temu se nam je vse skupaj še vedno zdelo nekoliko nečloveško, saj smo skupaj z drugimi džipi (najmanj 50) obkolili slone, ki so se prehranjevali in živeli svoje vsakdanje življenje. Ko se je slonica nekoliko približala džipu, je naš šofer takoj speljal, saj se je bal, da bi nas slonica napadla. Nastale so čudovite fotografije in ponosne smo bile, da smo se odločile tako, kot smo se. Da si lahko lažje predstavljaš, ti dodajam nekaj fotografij s safarija.


Po prihodu domov smo večerjale z dvema novima gostoma, ki sta se nastanila v sosednji hiški na drevesu. Večerja je bila odlična, gostitelj nam je postregel s sedmimi različnimi jedmi, ki so tipične za Šri Lanko. Ja, bilo je tako dobro, da ni bilo časa za fotografijo. :) Kmalu smo odšle spat, saj nas je naslednji dan ponovno čakalo zgodnje vstajanje, šle smo namreč na Pidurangala Rock, kjer smo želele ujeti sončni vzhod. In zato je bilo potrebno nastaviti budilko ob 04.30.


SE NADALJUJE!




Comments


bottom of page